 |
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
 Objavljeno: 04 Okt 2011 00:18 Naslov sporočila: |
 |
|
Dojenščino smo vsi enkrat govorili … in jo celo razumeli … 
http://izklop.com/?url=links%2Fstart&a=open&id=69296
LP Bučka 
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 29 Okt 2011 18:09 Naslov sporočila: |
|
|
Vzgoja otrok je naloga staršev in ne šole!
Na številnih šolah ugotavljajo, da težavni sploh niso otroci, temveč starši! V Queenslandu v Avstraliji lahko starši odslej zmerjajo šolsko telefonsko tajnico in se nanjo derejo, kolikor želijo!
Domislili so se posebnega telefonskega odzivnika, na katerega lahko pokličejo starši, ki imajo kakršne koli pritožbe na delo učiteljev, vodstva šole in drugih zaposlenih. S pritiskom na ustrezno tipko telefona starši izberejo težavo, zaradi katere so poklicali, nato pa naderejo šolsko telefonsko tajnico. Pa poglejte, kakšne možnosti ponuja odzivnik, ki vas sprva prijazno ogovori:
Pozdravljeni! Dobili ste telefonsko tajnico vaše šole. Za pogovor z osebami, ki vam lahko pomagajo, prosim, najprej prisluhnite celotnemu naboru ponujenih možnosti, preden se odločite:
– pritisnite 1, če si želite izmisliti razlog za odsotnost vašega otroka od pouka,
– pritisnite 2, če si želite izmisliti razlog, zakaj vaš otrok ni napisal naloge,
– pritisnite 3, če imate pritožbe glede našega dela,
– pritisnite 4, če želite žaliti osebje šole,
– pritisnite 5, če vas zanima, zakaj niste dobili informacij, čeprav smo vam te že večkrat poslali na dom,
– pritisnite 6, če želite, da vzgojimo vašega otroka,
– pritisnite 7, če se želite koga dotakniti, ga oklofutati ali pretepsti,
– pritisnite 8, če že tretjič letos zahtevate novega profesorja,
– pritisnite 9, če imate pritožbe glede avtobusnega prevoza,
– pritisnite 0, če imate pritožbe na šolsko prehrano.
Če se zavedate, da živite v resničnem svetu, v katerem mora vaš otrok sprejeti odgovornost za svoja ravnanja, delo v razredu, opravljanje domačih nalog in da za nedelo otroka ni kriv učitelj, ODLOŽITE SLUŠALKO IN LEP DAN ŠE NAPREJ!
Če želite to sporočilo slišati še v drugem jeziku, se preselite v državo, kjer želeni jezik govorijo!
Vsekakor vodstvu šole, ki se je odločila za ta pristop, ne moremo oporekati izvirnosti. Morda bodo starši le ugotovili, da je vzgoja otrok njihova naloga.
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 29 Okt 2011 19:03 Naslov sporočila: |
|
|
Dokaz, da se že dojenčki učijo s posnemanjem ...
http://www.youtube.com/watch?v=o1M2UOFzhKk
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 21 Nov 2011 13:57 Naslov sporočila: |
|
|
Ob današnjem DNEVU OTROKA
Da, otroci imajo pravice, to je nesporno dejstvo, in sicer imajo pravico do zdravega telesnega in osebnostnega razvoja, ki vključuje hrano, obleko, streho nad glavo, ljubezen in skrb staršev, igro, šolanje, druženje s prijatelji, razumno in smotrno vzgojo … itd.
Ne smemo pa pozabiti, da imajo otroci tudi dolžnosti, ki so jih dolžni opravljati, pred očmi pa naj nam bo tudi védenje, da jim je nujno treba znati postaviti meje. Svobodna vzgoja je čisto v redu stvar, če je vezana na zrelost in odgovornost, tako staršev kot otrok, slabo potezo pa bomo naredili, če bomo otroku dopustili čisto vse, kar si bo izmislil, če mu bomo kupili vse, česar si bo trenutno zaželel, ali če ga bomo celo sami, bognedaj, zasipavali z obilico nepotrebnih "dobrin", za katere ni prosil, če ga bomo zagovarjali, ko bo zagrešil neodpustljivo dejanje, če mu bomo dajali potuho, kadar bo škodoval samemu sebi … itd., itd.
Torej … najprej naj bodo vzgojeni starši, kar se sicer marsikomu zdi utopija … hm … toda, je morda že kdo od nas slišal kaj o samoizobraževanju in/ali o samovzgajanju?!
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
LORBER
prvošolček
Pridružen/-a: 05.11. 2011, 11:48
Prispevkov: 328
Kraj: Ljubljana
|
| Objavljeno: 22 Nov 2011 20:02 Naslov sporočila: |
|
|
 Bi ti kar pritrdu, Bučka, otrok mora imet pravice, opravljat bi pa mogu tudi svoje dolžnosti, ker si je vse treba najprej zaslužit. Najprej delo potem jelo so rekli včasih, in to velja tudi za otroke. Kako naj se prav razvijajo, če pa uživajo same pravice, dolžnosti so jim pa deveta briga? To ne gre vkup, od samih pravic in ugodnosti dobimo arogantne, sebične, brezobzirne odrasle 
Harmoničen večer želim
LORBER 
_________________
GLAVNO JE ZDRAVJE,
VSE DRUGO ŠE PRIDE! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 05 Mar 2012 18:07 Naslov sporočila: |
|
|
Dobra vzgoja združuje ljubezen in disciplino
Zdaj je jasno, da to, kako starši vzgajajo svoje otroke, vpliva na razvoj osebnosti, v katero se bodo njihovi otroci razvili, ko odrastejo. Načelo je preprosto: otrok si zapomni način vzgoje in tudi sporočila, ki mu jih v določenih okoliščinah namenjajo starši. Pri tem se gradi notranja psihična struktura, ki pozneje na otroka deluje od znotraj tako, kot so prej starši delovali od zunaj.
Zato je pomembno, kako kakšno držo zavzamemo do svojih otrok in kako jih obravnavamo, saj bodo kot odrasli ljudje enako obravnavali sami sebe. Kako torej vzgojiti otroka, da se bo razvil v zdravo, funkcionalno odraslo osebo, ki je sposobna samostojnega in kakovostnega življenja v družbi?
Trenutno prevladujeta dva načina vzgoje, ki vsak po svoje ustvarja razmere za nastanek dveh različnih psihopatologij. Tradicionalna, omejevalna vzgoja ustvarja nagnjenost k depresivnosti in občutkom manjvrednosti, permisivna vzgoja pa nagnjenost k hedonizmu, narcisoidnosti in odvisnosti od staršev.
Vzgoja kot disciplina
Za tradicionalno vzgojo so značilne tri starševske veščine: postavljanje zahtev, pohvale in nagrajevanje ter kritiziranje in kaznovanje. Zahteve so pretirano visoke, veliko je kritike in kaznovanja, pohval in nagrad pa skoraj ni. Tradicionalna vzgoja temelji na načelu discipliniranja brez izkazovanja ljubezni. Otrok, ki ne dobi potrdila o starševski ljubezni in sprejemanju, se zelo trudi ugoditi staršem in naredi vse, kar zahtevajo od njega. Tako staršem uspe iz otroka izvleči največ, kar je možno. Otrok, ki je deležen take vzgoje, v odraslosti enako obravnava sebe: postavlja si visoke zahteve, nikoli se ne nagradi in se pohvali, do sebe je pretirano kritičen in se kaznuje, večinoma v obliki prezira do sebe. Tako se razvije visoko storilen in priden človek, ki pa se nikoli ne počuti dovolj dobrega.
Vzgoja kot ljubezen
No drugi strani so za permisivno vzgojo značilne majhne zahteve, veliko je pohval in nagrad, kaznovanja pa sploh ni. Starši verjamejo, da je njihova glavna dolžnost, da otroka hvalijo in ljubijo, s čimer naj bi preprečili, da bi nekega dne postal nevrotičen. Ker otrok vsak poskus discipliniranja doživlja kot travmo, se starši umikajo in odstopajo od discipliniranja. Posledica so razvajeni, nesocializirani otroci, ki ne morejo nadzorovati svojih impulzov, ne znajo počakati do izpolnitve želja, nočejo odrasti in so odvisni od staršev.
Postpermisivna vzgoja
Zdaj je jasno, da je dobra vzgoja tista, ki otroku ponuja oboje: ljubezen in disciplino. Ljubezen je potrebna zato, da otrok razvije občutek lastne vrednosti in samospoštovanje, disciplina pa za razvoj samodiscipline, ki je potrebna v odraslosti. Ljubezen izkazujemo otrokovi osebnosti. Osebo, ki je za nas pomembna imamo radi, to pa ji sporočamo z besedami "rad te imam". Otroci razmišljajo konkretno in najbolje razumejo konkretne oblike izkazovanja ljubezni. Za starše, ki niso prepričani, kako izkazovati ljubezen, je odlična pomoč knjiga Pet jezikov ljubezni, ki sicer govori o odraslih, vendar velja tudi za otroke. Teh pet jezikov so: dotik, pohvala, posvečanje časa, usluge in obdarovanje. Če starši to počnejo v zadostni meri, je otrok prepričan v njihovo ljubezen.
Toda če so otroci prepričani, da jih imajo starši radi, pričakujejo, da jim bo dovoljeno početi samo to, kar je prijetno. Ker otrok ne razlikuje med seboj in svojimi željami, v primeru, da starši zavrnejo njegovo željo, to napačno razume: misli, da so ga starši zavrnili. Otrok to doživi, kot da ga starši ne marajo, zato je žalosten, obupan ali kljubovalen. Čeprav je discipliniranje otroka za starše neprijetno, se pri tem ne smejo ozirati na otrokova čustva, ki so posledica zgrešene logike, pač pa morajo imeti pred očmi oddaljeni cilj: samostojnega otroka, ki se ima rad in premore samodisciplino. Tudi zato morajo starši vztrajati pri discipliniranju.
Starši morajo otroku postavljati meje in zavračati želje, ki so nevarne ali neprimerne, saj ga s tem učijo, da je osebnost ločena od želja. Sporočajo mu, da ga imajo radi, ne pa tudi vseh njegovih želja.
Starši morajo prisiliti otroka, da opravlja tudi neprijetne naloge, ki pa so zanj koristne. Edinole tako bo otrok delo prenehal dojemati kot nekaj neprijetnega in razvil delovne navade, ki so glavna lastnost uspešnih ljudi. Starši morajo otroka tudi kaznovati. Strah pred kaznijo mu pomaga, da se upre željam, ki jih ne more nadzorovati. Medtem ko ga želja vleče v eno smer, ga v drugo vleče strah pred kaznijo.
Brez ljubezni ne gre, pa tudi brez discipliniranja ne.
Trenutno prevladujeta dva načina vzgoje, ki vsak po svoje ustvarja razmere za nastanek dveh različnih psihopatologij. Tradicionalna, omejevalna vzgoja ustvarja nagnjenost k depresivnosti in občutkom manjvrednosti, permisivna vzgoja pa nagnjenost k hedonizmu, narcisoidnosti in odvisnosti od staršev.
Zdaj je jasno, da je dobra vzgoja tista, ki otroku ponuja ljubezen in disciplino. Ljubezen je potrebna zato, da otrok razvije občutek lastne vrednosti in samospoštovanje, disciplina pa za razvoj samodiscipline, ki je potrebna v odraslosti.
Vir: Zoran Milivojević, psihoterapevt v novi Vivi www.viva.si
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
LORBER
prvošolček
Pridružen/-a: 05.11. 2011, 11:48
Prispevkov: 328
Kraj: Ljubljana
|
| Objavljeno: 12 Mar 2012 13:56 Naslov sporočila: |
|
|
 Odličen članek, se čisto strinjam z avtorjem . Vzgoja brez discipline pravijo da je podobno, kot da bi mlin mlel brez vode. Ja, pa ljubezen mora tudi zraven bit, ker drugač bi bila to soldaška vzgoja. Vzgajanje samo z ljubeznijo bi pa vodilo v scrkljanost. Tak da mora bit obojega po malo, da je ravnotežje! 
Lepo mi preživite današnji dan, pa na sonce ven pojdite!
LORBER 
_________________
GLAVNO JE ZDRAVJE,
VSE DRUGO ŠE PRIDE! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 30 Maj 2012 12:17 Naslov sporočila: |
|
|
Nehajte prositi (otroka). Zahtevajte!
Zelo dober članek o tem, da otroci nimajo samo pravic, ampak tudi dolžnosti! Marsikatero "pravico" si lahko "zaslužijo" šele tedaj, ko opravijo svoje dolžnosti, vsaj osnovne! Otroci, ki imajo samo pravice, so egocentrični, sebični, brezobzirni ..., otroci, ki samo opravljajo dolžnosti in nimajo nobenih pravic, pa so v bistvu vsem podrejeni sužnji. Skrivnost dobre vzgoje je zatorej v ravnotežju obeh!
Nehajte prositi (otroka). Zahtevajte!
http://www.7dni.com/v1/default.asp?kaj=2&id=5786716
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 22 Avg 2012 08:03 Naslov sporočila: |
|
|
Krive ste matere!
Psihoterapevt Miha Kramli o premalo pokončnih starših in preveč tehnologije:
Računalniki in telefoni ogrožajo normalen razvoj otroka!
Ne delajmo iz otrok čustvenih invalidov!
Miha Kramli, vodja ambulante za zasvojenosti pri ZD Nova Gorica, je eden redkih strokovnjakov v Sloveniji, ki si upa na glas in odločno povedati, da je slovenska družina v hudi krizi, da mnogi starši iz svojih otrok delajo čustvene invalide in da otroci potrebujejo pokončne starše, ki bodo vodili otroka, ne pa nasprotno. Marsikdo bo v njem prepoznal nekaj podobnosti s pokojnim dr. Rugljem, ki je bil znan po svojih provokativnih trditvah. Tudi Miha Kramli je prepričan, da zgolj nežno božanje ne more premakniti človeka, ki hoče kaj spremeniti pri sebi, ampak da potrebuje trdo delo, fizično in psihično, urnik, delovne navade in mnogo odrekanja. Naši otroci pa poleg vsega tega potrebujejo enotne starše, veliko nadzora, predvsem pri novih tehnologijah, in mnogo ukazov in udarcev po mizi.
Kaj bi rekli o sodobnih otrocih – kakšni so, kakšno je njihovo otroštvo, česa jim primanjkuje, česa imajo preveč?
Predvsem jim primanjkuje pokončnih staršev, preveč pa imajo nenadziranega dostopa do tehnologije, kar bi jim morali odrasli preprečiti. Vse več staršev je namreč kanta za smeti svojih otrok. Večina jih ni kos njihovim čustvenim izbruhom in tako otroci že od malega živijo z izkušnjo, da če izsiljujejo in grozijo s čustvenimi izbruhi, lahko vodijo družino in v njej vladajo. A tako ne gre, starši morajo voditi otroka, ne nasprotno!
Vendar je to zelo težko, saj so nam številni strokovnjaki leta in leta vcepljali v glavo nekoliko drugačne vzgojne napotke.
Ja, res je, v tej družbi je vse obrnjeno na glavo. Pedagogi in institucije nas učijo, da lepa beseda lepo mesto najde, da se je treba pogovarjati, da je treba prisluhniti otrokom, vendar to očitno ne zaleže. Namreč, pogovor z otrokom, ki pozna meje in ki doma dela, bo padel na plodna tla in bo prinesel rezultate. Lepa beseda in pogovor pri otroku, ki nima nobenih delovnih navad, ki mu starši niso postavili meja, pa je dejansko manipulacija in zavlačevanje. S tem se samo povečuje trpljenje staršev in na dolgi rok tudi otrok. In temu bi bilo treba narediti konec!
Vi zatrjujete, da je k takemu stanju največ pripomogla nova tehnologija, predvsem prenosni telefoni in računalniki.
Ja, ker v svoji praksi opažam prave grozljivke. Poznam starše, ki si kupujejo mir pred svojim otrokom in njegovimi zahtevami tako, da že tri- do petletniku dajo prenosni telefon in potem brez vsakršnih omejitev lahko igra igrice. Njegova temeljna izkušnja pri tem je, da s tem, ko je »odsoten« oziroma »odklopljen«, zadovolji svojo širšo in bližnjo okolico, saj so starši zadovoljni. Ta temeljna izkušnja, »odklop« se nadaljuje, nikjer pa ni nikogar, ki bi naravnost povedal, da otroci pri teh letih res ne potrebujejo prenosnega telefona, playstationa, računalniških igric!
Kako, konkretno, preveč ukvarjanja z računalnikom vpliva na najstnika?
Po pretirani uporabi najstnik postane čustveni invalid. Naj pojasnim – recimo, da želimo od sina, naj odnese smeti. Potrkamo in vstopimo v njegovo sobo ter mu to povemo. On bo sicer rekel, da bo odnesel smeti, vendar sploh ni registriral, kaj smo mu naročili, in bo še naprej tolkel po tipkovnici. To je klic, da moramo otroka spraviti stran od računalnika in mu postaviti omejitve. A veliko staršev se sploh ne zaveda nevarnosti in jo sprejmejo v zakup. Čez nekaj časa bomo spet potrkali in otrok bo še vedno govoril: »Ja, ja, ja, saj bom …« Če si ga bomo dobro ogledali, bomo opazili, da je potreboval nekaj sekund, da je sploh zaznal naš obraz in dimenzije prostora, v katerem je. Kot da se je počasi prebudil iz spanca. Vsekakor pa ne bo niti trznil in ne bo odnesel smeti. Če starši prezrejo tudi to fazo, se vse skupaj stopnjuje – otrok začne pozabljati, ne ve, kje pušča svoje stvari, ne zna več organizirati svojega življenja, nekako zgubljen je in ne obvlada več situacije. Še globlja faza pa je, da otroku sploh ničesar ni več mar, ne zaznava več občutkov svojih bližnjih. Ne zaznava več jeze, žalosti, veselja, popolnoma je otopel. In vse to se lahko zgodi v enem letu!
Torej popolnoma »normalen« otrok lahko v samo enem letu postane čustveni invalid?
Natančno tako. Vmes imamo še čas, da ukrepamo, ko opazimo, kako se naš otrok spreminja, da je začel opuščati stvari, ki jih je rad počel, ali ko nam začne lagati ali prikrivati. Ali pa pozno v noč visi na računalniku. Veste, tega je zelo veliko. Obupani starši mi pripovedujejo, da ponoči, kadar gredo na stranišče, vidijo, da v otrokovi sobi še gori luč oziroma je prižgan računalnik. Takrat je treba nujno ukrepati, nedopustno je, da otroci to počno.
Kako naj ukrepamo?
Preden računalnik ali telefon sploh prideta v hišo, morajo starši otroku postaviti pravila in razložiti, da gre za delovni pripomoček, ne pa za zabavo. Določiti je treba računalniku lokacijo in urnik uporabe.
Kaj naredimo, če smo za to že prepozni in smo ugotovili, da je naš otrok že čustveni invalid?
Odvisno od osebnostne strukture tega najstnika. V neki fazi so otroci še dojemljivi za omejitve in sodelovanje, večinoma pa je uspešna psihoterapija, ki poskuša doseči ozdravitev in na novo postavljene meje, zelo težka, praktično nemogoča. Obisk psihoterapevta je smiseln le, če je otrok še toliko pri sebi, da lahko sodeluje. Drugače pa je potrebna akcija, starši morajo nekako najti moč, da se aktivirajo in v družino vpeljejo drugačen slog življenja. To je pa izredno težko, saj imajo prav ti starši, ki imajo takšne otroke, neprimeren slog življenja.
Kdaj in kako se pokaže pri otroku, da ne ravnamo prav, da mu ne znamo postaviti meja in da nam pravzaprav diktira življenje?
Bom zelo praktičen. Štirileten otrok mora v svoji sobi obvladati svoj igralni kotiček in ga pospravljati. Šest- ali sedemletnik mora imeti dnevno urejeno svojo sobo, osem ali devetletnik lahko že sodeluje pri nekaterih opravilih, desetletnik lahko že pomaga pri kuhanju in pospravljanju, enajst-, dvanajst- ali trinajstletnik lahko že enkrat na teden za vse skupaj skuha kosilo, štirinajst- ali petnajstletnik pa vsaj dvakrat na teden. Če tega ne počnejo, je s starši in otroki nekaj narobe. Mularija mora nekaj prispevati k družinskemu življenju, žepnina jim ne more kar pasti z neba. Imamo celo iztirjene starše, ki žepnino dajejo tudi otrokom, ki jih ves čas vlečejo za nos in se delajo norca iz njih. To je nesprejemljivo. Otrok mora delati, fizično in drugače, seveda svojim letom ustrezno, saj je to edina možnost, da se bo lahko uveljavil tudi zunaj družine. Položaj otroku v družini ne more biti podarjen, ampak si ga mora prigarati. Ni samoumevno, da ima poln hladilnik, televizijo, da je na toplem in da je oblečen. Vse to je velika vrednota, ki se je moramo zavedati, tako starši kot otroci.
Vir: Jana 21.08.2012 ... Tina Horvat
http://www.jana.si/2012/08/krive-ste-matere-/
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
LORBER
prvošolček
Pridružen/-a: 05.11. 2011, 11:48
Prispevkov: 328
Kraj: Ljubljana
|
| Objavljeno: 29 Avg 2012 12:01 Naslov sporočila: |
|
|
 Bom malo porobantil, a kak to da smo iz članka očetje izvzeti? Kaj nimamo nobene besede pri vzgoji? 
LORBER 
_________________
GLAVNO JE ZDRAVJE,
VSE DRUGO ŠE PRIDE! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 05 Sep 2012 16:02 Naslov sporočila: |
|
|
O razvajencih
Prispevek, v katerem avtor govori o nečem, česar nočete poslušati: O REDU
Zjutraj sem šel po ulici in že od daleč videl otroka, stara, recimo tri in štiri leta, ki sta sama plezala po mizi lokala. Prvi je zgrabil pepelnik in ga treščil ob tla. Bunf, so se razleteli drobci. Začela sta se krohotati, drugi je zgrabil vazo in jo zalučal. Novo pršenje drobcev. Divji krohot. V tistem trenutku je iz lokala prišla mama (predvidevam) in glavo sem kar potegnil med ramena, tako eksplozijo sem pričakoval.
"O!" je rekla, "navihančka moja!" in se tudi ona pridružila smehu. Objeli so se in se krohotali. Gledal sem torej prizor srečne družine in se počutil kot pred razglednico iz pekla.
Ne dvomim, da bo mama poravnala stroške in se še naprej veselila z otroki. Predvidevam pa tudi, da bo na neki točki razbijanje inventarja postalo problem. Kdaj navihanček postane delinkvent? Pri šestih, dvanajstih, osemnajstih? Ali pa bo problem postal finančen - vaza in pepelnik nista draga, športni avto pa je. Vsekakor pa mi je jasno, da bosta starša vedno občudovala svojo vzgojo, krivdo pa pripisala šoli, slabi družbi in podobno.
Reči ne otroku je naporno, kot je naporno vsako sprejemanje odgovornosti. Kako lažje je pridružiti se toku, spregledati dogodek, kot pa trčiti ob nestrinjanje in bes.
Ne velja samo za ljudi, tudi za pse. Letos poleti sem sedel v lokalu ob Ljubljanici in poskušal pojesti sendvič. Poskušal, pravim, ker je po meni skakal gromozanski pes in mi hotel pogoltniti zajtrk. Za menoj pa sta stali njegovi lastnici, mati in odrasla hči ter se menili:
"Daj ga ti ustavi, no, saj veš, da mene ne uboga!"
"Mene tudi ne, poskusi danes ti!"
In tako v nedogled, dokler nisem vstal, pretegnil postave in vzpostavil red. Gospe sta zavijali z očmi, češ, kako neprijazni so ti prostaki, ampak sta zgrabili psa in ga odvlekli. Pri čemer je hči vozila dojenčka v vozičku. Otrok se mi je zasmilil - če jima ne uspe obvladati psa, kako bosta šele človeka?
Zahodni svet je z razpadom patriarhalnega sistema pobegnil pred odgovornostjo. Vsi bi bili partnerji, prijatelji, ekipe, nihče pa uradno šef. Ker če prevzameš vodstvo, prevzameš tudi odgovornost. Ameriška šola menedžmenta danes postavlja vodjo ne kot šefa, marveč kot nogometnega trenerja ali kapetana ekipe. In ko pod njegovim vodstvom ekipa izgubi, lahko kapetan reče, ja, fantje slabo smo igrali (množina), šef pa bi moral reči, slabo sem vodil (ednina). Za vse drugo bi bili radi posamezniki, pred odgovornostjo pa brezoblična množica.
Iz obširne teme sodobne neodgovornosti me zanima ena sama: svoboda. Hipijevske zablode s svobodno vzgojo so zadosti stare, da so odrasle že generacije in pokazal se je paradoks - bolj otroka svobodno vzgajamo, manj svoboden odrasel postane. Naši možgani so narejeni za jasna pravila. Na podlagi njih si zgradijo sheme delovanja sveta in našega ravnanja v njem. Če je vse dovoljeno, se nimajo več na kaj nasloniti in obupno iskanje opore povzroči nezadovoljstvo in občutek ujetosti.
Vzemite kateregakoli pisatelja, ki je pesnil ali pisal o strahoviti želji po svobodi, o gnusu nad življenjem (Baudelaire, recimo) in pokazal vam bom človeka, ki je rasel brez trdnih pravil. Posebno ogaben je Sartre, ki se je celo življenje slinil vsakemu diktatorju, za katerega je slišal, od Stalina preko Hitlerja do Maa, saj so mu predstavljali simbol reda, ki ga ni našel v sebi.
Omenjena pisatelja sta rasla brez očeta, ki v tradicionalni družini postavlja meje in s tem red. In tu smo pri tretjem letošnjem primeru, pomladanskem, ko sem pešačil ob kolesarski stezi in prišel do stopnic, pred katerimi je stala dolga vrsta kolesarjev - sredi klančine je namreč stal petleten otrok s široko razširjenimi rokami in se režal čakajočim. Zraven njega pa oče, ki je s povešeno glavo strmel v konice čevljev. Ni si upal prevzeti odgovornosti in potegniti sina s kolesarske steze. Pomembnejši pa se mi zdi fenomen, ki ga je v opravičilo takim šlevam priskrbela zahodna civilizacija. Če bi kdo od kolesarjev pristopil in prestavil otroka, bi oče takoj reagiral, češ, ne dotikaj se MOJEGA sina! Ali pa celo vpil o pedofilih. Zato prestrašeni mimoidoči nikoli ne bodo postavljali meja tujim otrokom, kar pomeni, da je resnično prvič v zgodovini vsa odgovornost padla samo na starša - torej točno na osebi, ki pred njo bežita. S tem je začaran krog sklenjen. Rastejo novi nesvobodni ljudje, ki potem iščejo svoje meje v vseh mogočih nadomestkih, od drog, kriminala prek raznih sekt in ideologij do vrst računalniških zasvojenosti. Starši pa najdejo vedno nove izgovore ... in nenadoma naj bi se šola ukvarjala z vzgojo - kakšna neumnost, šola naj ponuja le red in znanje, pa bo.
Tole vam bo zvenelo kot najbolj neumen stavek dneva, a vam ga dajem v razmislek:
Red je prva stopnica na poti do osebne svobode. Nesvoboda razvajenega otroka vključuje nesvobodo staršev. Otrokom moramo vzpostaviti red, da ga lahko uporabijo kot odskočno desko za odraščanje - nato se lahko vrnejo k nam in nam sežejo v roko ali primažejo klofuto, odvisno od mnenja, ki ga imajo o otroštvu. A vrnejo se kot odrasli ... če pa ni reda, ni svobode, zato ostanejo otroci, za katere je treba skrbeti v neskončnost.
Avtor: Miha Mazzini ... slovenski pisatelj, scenarist in računalničar
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 02 Okt 2012 10:37 Naslov sporočila: |
|
|
Vzgajanje otrok po taščino ... 
Draga tašča, lepo te prosim, da me ne učiš, kako vzgajati otroke! 
Živim namreč z enim od tvojih otrok in, verjemi, sploh nisem zadovoljna z rezultatom!
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
LORBER
prvošolček
Pridružen/-a: 05.11. 2011, 11:48
Prispevkov: 328
Kraj: Ljubljana
|
| Objavljeno: 07 Okt 2012 09:42 Naslov sporočila: |
|
|
Upam da moja žena kaj takega ne bo nikol izjavila 
LORBER 
_________________
GLAVNO JE ZDRAVJE,
VSE DRUGO ŠE PRIDE! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
